Lovska zveza
Slovenije

ZVEZA LOVSKIH DRUŽIN IDRIJA

Odjava
Pojdi na vsebino
Lovci … in ena od medvedjih zgodb …

Lovci  tudi lovimo. S puškami. In ko se lovec odloči za strel na divjad,  nikoli zagotovo ne ve, kam natančno bo krogla priletela, pa če je še  tako dober strelec. Tako se zgodi in se dogaja, da zadeta žival ne 'pade  v ognju'. Streljanje lovci vadimo tudi na streliščih. Vsako leto orožje  preizkušamo in na lov lahko gremo šele, ko preizkus uspešno naredimo. A  zgodi se, da kdaj žival le ranimo. Takrat smo moralno in zakonsko dolžni, da jo poiščemo in ji skrajšamo trpljenje. Za iskanje zastreljene divjadi imajo posamezni lovci izšolane pse krvosledce. Brez njih bi  marsikatera ranjena divjad dolgo poginjala.
Vladimir Velikonja je lovec v LD Javornik na Črnovrškem. Zanj lahko rečemo, da lovu  podreja svoj način življenja. Živi z življenji v gozdu in skorajda ne  mine dan, da ne bi šel v lovišče.
Tudi ob koncu letošnjega marca se je povzpel na visoko lovsko prežo v Nadrtu. Vêliki četrtek je bil to. Na medveda je streljal pol ure po polnoči, že na vêliki petek tedaj ...
Vladimir  se je letos že tretje leto prijavil za lov na medveda. Preža v širnih  gozdovih Nadrta ga je po mnogih obiskih že poznala. Prepoznala je njegov  prožni korak, ko se je dan za dnem, pod večer, vzpenjal nanjo.
Letos  je medved h krmišču prvič prišel sredi marca. Četudi je bilo snega še dosti, se je zbudil iz zimskega dremeža in hrano iskal tam, kamor je  hodil že prejšnja leta. Od tistega dneva je prihajal redno in vsakokrat pobral vso po snegu raztreseno koruzo. Ko lovec le en dan ni mogel priti in je koruze zmanjkalo, si je zver postregla kar iz vreče pod bližnjim kozolcem, ki so ga lovci postavili za spravilo krme.
Tisti večer je z Vladimirjem kot lovec spremljevalec šel Bogdan. »To noč bova čakala do jutra, če bo treba,« sta sklenila. Noč je bila dovolj svetla, saj je za  oblaki sijala luna in na belem snegu so se kamni in grmi jasno odražali.  Iz senc je na čistino stopila srna, čisto potiho je prišel jazbec. Okoli enajste ure je pričelo rahlo rositi. Kmalu po polnoči pa se je  krmišču in preži od spodaj bližala velika črna gmota – medved! Noč in zimska dlaka sta ga je naredili še večjega …
Lovcema sta srci začeli hitreje tolči. A malo pred krmiščem je gosta senca obstala, postala za čas in odskočila v breg. Nastopila je tišina, morebiti deset minut, morebiti več, saj čas v takih trenutkih teče drugače. »Bodiva pri miru,« je prijatelju šepnil Vladimir, »prišel bo nazaj …« In res je prišel. Vladimir ga je spremljal v strelnem daljnogledu. In ko se je postavil z bokom proti preži, je stisnil. Pred puškino cevjo se je zabliskalo in lovca za čas oslepilo, spodaj pa je zarjula zverina. Zadeti medved se je obrnil okoli svoje osi, kot bi hotel sesti, se je zdelo, in jo udaril navzdol. Dol, v strmi svet: dol, dol ..., samo domov, domov – v brlog ...


Slika 1: Vhod v medvedje domovanje … (Foto: Slavko Rupnik.)

Vznemirjena lovca sta počakala za čas. Potlej sta drgetajočih udov zlezla s preže. Na nastrelu je bilo malo krvi, po dobrih dvajsetih metrih pa se je videlo, kako se je zadeti medved zaletel v bukev, in krvi je bilo več in več. »Ne more biti daleč,« sta sklepala lovca, a ponoči nista šla za njim. Preiskala sta le bližnjo okolico. Po telefonu je Vladimir poklical gospodarja lovske družine Martina in vodnika psov krvosledcev Jureta, s katerim sta opravila že dosti iskanj zastreljene divjadi. »Medveda sem streljal! Ni obležal, zadet pa je!« jima je povedal vznemirjeni lovec. Lovci so bili enakega mnenja: »Jutri, pri dnevu, gremo za njim …«
Drugi dan so se v Nadrtu zbrali –  Vladimir in Bogdan, Simon ter Jure z bavarsko barvarko Brino in brandel brakom Lordom. Sledénje ni bilo pretežko, tu in tam je bil še sneg in  psa sta sled dobro izdelovala. A po slabih dveh kilometrih se je sled končala pred medvedjim brlogom, za katerega lovci še niso vedeli! Tu krvi ni  bilo več. Bavarka Brina je z ostrim laježem oblajavala vhod v brlog in tako po pasje povedala, da je medved v njem. Kaj zdaj? Jure je psici verjel, a so lovci vseeno preverili še okolico, če bi ranjena žival morebiti šla naprej. A psa sta jih še enkrat pripeljala nazaj – pred vhod v brlog.
Zdaj je Bogdan telefon pritrdil na palico, vključil svetilko in po vseh štirih previdno pokukal v brlog. Svetilka medveda najprej ni osvetlila. Lovec se je pomaknil malo
naprej in osvetlil dvoje rumenih ogeljčkov – medvedove oči! 'Živ je!' je takoj vedel. Potrebna bo pomoč …
Koga bi prosili za pomoč? Bili so si edini –  priti mora vodnik z ostrim psom. In poklicali so Slavca in Borisa, ki  sta se s psi pripeljala z Janezom na traktorju, v 'kibli', saj po težkem pomladanskem snegu drugo vozilo ne bi zmoglo poti. Slavc je lastnik dveh bavarskih barvarjev, Boris pa dveh jazbečarjev. Za pomoč so prosili  še Roka, jamarja in lovca, ki ima tudi priročni vitel za vleko bremen iz jam in ima pri iskanju in spravilu uplenjenih medvedov že izkušnje. Obvestili so tudi lovce sosednje lovske družine – LD Hotedršica, kakor zahtevajo dogovorjena pravila, saj se je vse dogajalo blizu lovske meje.
»Naslednji dan se dobimo,« so se dogovorili.
In drugi dan so prišli, vsi klicani in še drugi. Kdo bo šel v brlog k ranjenemu medvedu? Slavc ni izgubil smisla za humor in je v šali predlagal: »Jure Pagon je najstarejši.
Njega je najmanj škoda, on naj  gre!«
A ker Jure kljub sproščujočemu smehu le ni hotel v brlog in so lovci morali ugotoviti, ali je ranjeni medved še v brlogu, je Slavc v medvedje domovanje najprej spustil
Karlota. Še prej so psu na vrat pritrdili svetilko, da je v brlogu bolje videl – četudi pasje oči v temi vidijo dosti bolje od človeških. Izkušeni lovci so vedeli –  če je medved v
brlogu mrtev, ga bo pes oblajal in prišel ven k gospodarju. Če je še živ, bo lajal nanj neprestano in ga bo težko spraviti iz brloga. Karlo se je tudi tokrat izkazal kot pravi
pasji borec, za to pasmo nepričakovano oster. Celo uro je v brlogu lajal na medveda, vse bolj globoko se je zdelo, da se oglaša. »Umika se pred  psom,« so sklepali lovci.
»Kaže, da ni tako zelo nevaren.« Kasneje so ugotovili, da je medved imel prestreljen spodnji del prsnega koša, in Boris, ki je zlezel v rov za psom, je videl, da se ranjena
žival s tacami ni branila in se je psu postavljala le z gobcem. A streljati ni  mogel, saj bi lahko zadel psa. Za Borisom je v ožino med skalami zlezel  še Bogdan. Klicali so
psa, a Karlo ni in ni hotel od medveda. Zato so se  lovci izpred vhoda v brlog umaknili. In komaj ko je zunaj nastala popolna tišina, je le prilezel ven. V brlog sta še enkrat
zlezla Boris s puško in Bogdan s pištolo, s čelnimi svetilkami na glavah. Medvedu se  je moral strelec približati, če ga je hotel dobro videti, saj je bil ta za ovinkom. Ko je bil že tako blizu, da se je ranjena žival vznemirila  in vstajala, je sprožil in medveda umiril. Lovca sta imela ušesa zaščitena z glušniki.


Slika 2: Del  sodelujočih lovcev. V ospredju, z leve: Slavc, uplenitelj Vladimir in  Boris. Za njimi Janez, Rok in Bogdan; stojita Darinko in Jure. (Foto: Iz  arhiva Borisa Sušla.)
Mrtvo zver je Boris navezal na štrik in začelo se je počasno in težavno spravilo plena na prosto. Kakih ducat lovcev pred brlogom je vleklo,  Boris pa je ritenski lezel proti vhodu in reševal medveda, ko se je le-ta v ozkem prehodu zataknil. Kdaj se je bilo treba tudi s hrbtom opreti ob steno in žival z nogama, ped za pedjo, odrivati od ovire ali privzdigniti. Obstajala je nevarnost, da zaradi vleke močnih možakarjev na hitro sproščeno zataknjeno medvedovo telo pokrije Borisa pred sabo, zato je blizu vhoda ležal Bogdan in usklajeval vleko. In še blato v  brlogu – povsod blato!
Lovci so skoraj že obupali. Medvedovo težko telo se je z grodnico in vihrom zagozdilo na najožjem delu, ki se dobrih deset metrov od vhoda na spodnji strani konično zaključuje. Pa še štrik se je prav tu natrgal.  »Kaj če bi poklicali jamarje na pomoč? Ne –  če smo že toliko naredili, bomo delo tudi končali!« se je v njih  zbudila trma. Bogdan se je na nek način povlekel pod težko kosmato gmoto, na pomoč mu je prilezel še Janez. Stisnila sta se v špranjo in –  centimeter za centimetrom je bil kosmatinec bliže izhodu. In po več urah trdega usklajenega in nevarnega dela je bil uplenjeni medved le na polici pred brlogom, ki je bil dolgo njegovo domovanje. Ležal je na smrečju, ki ga je še sam nalomil, da je manj čutil hlad snega pod sabo. Poleg blatne mrtve zveri so stali blatni lovci, zadovoljni nad opravljenim delom, četudi je bila v vsakem od njih skrita tudi kaplja grenkobe. Uplenitelj Vladimir pa kakor da ne bi mogel zadržati solz …
Po pobočju navzdol, do ceste in Tinetovega traktorja nad Bazinovimi  dolinami, je šlo sorazmerno zlahka. Medveda so zaščitili z veliko vrečo, da se kožuh pri spravilu ne bi poškodoval.
Opišimo zdaj še brlog, ko je brez svojega stanovalca. V nedrih strmega in gozdnatega Nadrta je, globok dobrih trideset metrov. Prvih dvajset metrov rov pelje naravnost, po ostrem desnem ovinku je naprej morebiti še deset metrov dolg. Na nekaterih mestih je malo višji, a le toliko, da odrasel človek lahko kleči v njem. Na koncu votline se tla za spoznanje spuščajo in tja se je ranjena zver umaknila. Voda pronica skozi strop, zato so v jami tudi kapniki, po tleh pa je blato. Brlog je od medvedov zagotovo naseljen že dolgo, saj je Boris v njem našel zelo veliko medvedjo lobanjo. Njen 'lastnik' je verjetno poginil od starosti, saj so zobje že dobro izrabljeni. Kosti medvedjega skeleta in še druge kosti so bile na drugem koncu rova.
Slika 3: V brlogu najdena medvedja lobanja in nje najditelj … (Foto: Iz arhiva Borisa Sušla.)

Končno je bil uplenjeni medved v Črnem Vrhu, v lovskem domu. Zdaj se je začel akcije drugi del, povezan s predpisanimi dogajanji po uplenitvi mogočnih zveri. Gospodar LD je poklical predstavnika Zavoda za gozdove Emila Miklavčiča, ki je prišel in medveda stehtal, določil starost (nad deset let!), izmeril in premeril ter vzel biološke vzorce, ter Rafaela Vončino, predsednika OZUL-a zvk luo . Rezultati meritev in preiskav so potrdili že prejšnje ocene: 193 kilogramov brez drobovja, ki je sámo tehtalo 24 kilogramov! Tedaj – 217 kilogramov skupne teže! In to v marcu, po zimskem spanju! Le kolikšna bi bila njegova teža v jeseni! In še nekaj je bilo treba čim hitreje urediti – oddajo medveda Nimrodu, ki od lovskih družin odkupuje uplenjeno divjačino. Medvedje meso se hitro 'skisa', kot rečejo kvarnemu procesu v mesu uplenjene živali. A pri medvedu iz Nadrta je bil ta strah odveč – saj je bil prepeljan v Nimrod že dobrih pet ur po usmrtilnem strelu.                          

Slika 4: Slavc in Jure s svojimi bavarskimi barvarji … (Foto: Iz arhiva Slavca Vidmarja.)

Vsekakor je bilo to drzno, a hkrati premišljeno dejanje. Zanj so se po posvetovanju odločili izkušeni lovci in vodniki psov krvosledcev, ki imajo za sabo že več iskanj nevarne ranjene divjadi, tudi medvedov. A taki ljudje ravnajo tudi instinktivno ter na videz ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj. In tako kdaj z njimi tudi poženejo kolesje sveta naprej ...  
Še enkrat v sebi oživimo željo: naj divjad, ki se jo lovci odločimo upleniti, 'pade v ognju'. Naj strela niti ne sliši  niti ne čuti …
In še to poudarimo na koncu! Ne rečemo zastonj, da je pes najboljši človekov prijatelj. In ne le prijatelj, tudi nepogrešljiv pomočnik, človeku enakopraven sodelavec. Izšolani psi krvosledci poiščejo marsikatero zastreljeno divjad in tako pomagajo popravljati človekova nehotena neljuba dejanja …   

Franc Černigoj (LD Javornik)
Nazaj na vsebino