Lovska zveza
Slovenije

ZVEZA LOVSKIH DRUŽIN IDRIJA

Odjava
Pojdi na vsebino
SPOMINI NA PRVA LETA LOVSKE DRUŽINE KREKOVŠE

To kar pišem ni kronika Lovske družine Krekovše, temveč so to moji spomini. Dobro se spomnim dogodkov iz preteklosti, ne pa tudi datumov in imen. Sicer za spomine velja, da se posameznega dogodka, tudi tisti, ki so bili zraven, vsak po svoje spominja, največkrat po nepomembnih malenkostih.
Opisani dogodki morda niso v pravem časovnem zaporedju. Razmere v družbi takoj po vojni, splošno pomankanje po eni strani, solidarnost in pomoč po drugi, so se kasneje zelo spremenile. To se je odražalo tudi v delu in odnosih v lovski družini. Razmere so se spreminjale, ne nujno vse na bolje.
Leta 1953 je bil sprejet zakon o lovstvu, ki je določal, da lahko lovska družina gospodari z največ 6.000 hektari velikim loviščem. Takratno lovišče Lovske družine Idrija se je razdelilo na Idrijo, Spodnjo Idrijo in Krekovše.
Lovišče Krekovše zajema porečje Gornje Idrijce - to je naselja Idrijska Bela, Čekovnik in Mrzla rupa, ter gozdove Krekovše, Tisovec in Pošlušanje, vse do občinske meje z Ajdovščino. Edina cesta je bila po Strugu do Bele, kjer je en odcep peljal po Majnšku do Tratnika, drugi pa po dolini Belce do Krekovša.
Ti kraji so bili Idrijčanom slabo poznani. Poznali so jih predvsem tisti, ki so se preselili v Idrijo. Zanimanje za članstvo v lovski družini Krekovše je bilo na začetku majhno. Tudi prej, ko je to območje pripadalo Lovski družini Idrija, so le redki obiskovali ta del lovišča. Edino prevozno sredstvo je bilo kolo, ki pa ga niso imeli vsi lovci. S kolesom si se takrat lahko pripeljal največ do Bele, za naprej pa so bili klanci in stanje ceste skoraj nepremagljivi za takratna kolesa.
Pogoj za ustanovitev lovska družine je bilo osem lovcev, pet za upravni in trije za nadzorni odbor. Ker v idrijski družini ni bilo dovolj tistih, ki bi šli v Lovsko družino (LD) Krekovše, so enega člana dobili še v LD Črni vrh. Sam sem imel takrat prošnjo za člana v LD Idrija, vendar so me napotili na novo ustanovljeno družino LD Krekovše, prav tako Franca Poljanca. V LD Krekovše so naju takoj sprejeli.
V tem sestavu je družina začela delati že leta 1953, vendar so bile vse formalnosti urejene šele leta 1954. Družina je bila ustanovljena 9. novembra 1954 z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Tolmin.
Lovski tovariši, vpisani na seznam ustanovnega občnega zbora 7. septembra 1954, smo bili:
Jože Kenda - Pepe, 44 let. Bil je starešina LD Krekovše. Med vojno je bil vojaški vodja partizanske bolnice Pavla, zato je te kraje poznal in se tudi prvi odločil prestopiti v to družino. Bil je direktor rudnika v Idriji, takrat tudi član LD Podbrdo. Njegovi predlogi so bili premišljeni in največkrat tudi sprejeti. Bil je zelo tih in umirjen, najraje je lovil sam. Z nasveti pa je pomagal tudi mlajšim lovcem.
Alojz Tratnik - Lojze, bil je najstarejši član naše LD; imel je 55 let. V Idrijo se je preselil iz Čekovnika, zato je te kraje v primerjavi z ostalimi, poznal. Že med vojnama je na črno uplenil marsikatero divjad, vendar se ni s tem nikoli hvalil. Včasih pa je vzel na lov avstrijsko puško, ki je imela skrajšano kopito, cev pa se je dalo odviti, tako jo je lahko spravil v nahrbtnik. Tudi s to je dobro zadel. Imel je tudi prvi puško šibrenico.
Ostali smo imeli le vojaške puške malo predelane. Največ je bilo Italijank. Zanje se je tudi dobilo največ nabojev, vendar so bili pogosto nezanesljivi.
Lojze je bil tudi strokovnjak za nastavljanje rant za kune. Prvi je uplenil medveda na našem območju. Mladim lovcem je znal tako slikovito povedati, kam naj se postavijo in katera divjad se bo tam premikala. Sam je po navadi izbral stojišče, kjer se je to tudi uresničilo. Bil je zelo cenjen lovski tovariš.
Ivan Rupnik – Janki, 46 let. Pred vojno je nekaj časa živel v Čekovniku, kjer je imel velik čebelnjak. Med vojno je bil v nemškem taborišču, ki mu je pustilo poškodbe na nogi in naglušnost. Redno se je udeleževal skupnih lovov in dela v lovišču, sam se je le redko odpravil na lov.
Bil je med redkimi, ki so takrat pustili delo pri rudniku, kjer je bil livar, in odšel na svoje. Kupil je ostanke letala, ki je strmoglavilo v Dolah in iz aluminija vlival lonce, izdeloval glavnike in druge izdelke, ki jih takrat v trgovini ni bilo.
Prvi je pri nas imel tudi strelni daljnogled od nemških ostrostrelcev. Ker je imel pokvarjen križ, ga je izdelal iz nitke žarnice. Daljnogled pa je imel majhno napako, da se je pri nizki temperaturi zvil v spiralo, zato ga je Janki pozimi nosil notranjem žepu. Tudi cev puške – nemške mavzerice je postružil, da ni izgledala tako vojaško, iz previdnosti je iz vsakega naboja odvzel malo smodnika. Kljub tem posegom na orožju in da ni bil obdarjen z veliko naglico, je uplenil nekaj gamsov.  
Viktor Dermelj – Viki, 52 let, je takrat tudi spadal v starejšo skupino lovcev. Živel je v zadnji hiši v Rižah in tako je bil nekako vezan na Čekovnik in njihove prebivalce, ki so hodili mimo njegove hiše v Idrijo. Bil je zelo tih, umirjen in delaven, nikoli se ni oglašal. Ker je bil kovinar, je izdelal za vsakega majhno lančerico. Nikoli ni odrekel, karkoli si ga prosil.
Zapolnil sem se ga po tem, da je edini hodil na lov v dolgih hlačah. Takrat smo za lov imeli vsi pumparice in dokolenke. Tudi zgornji del oblačila je bil največkrat odsluženi del lepe obleke.
Mirko Lampe je bil član naše družine le dve leti. Na lovu ga nisem nikoli srečal.
Srečko Novak, 34 let, je spadal v mlajšo generacijo naše LD. Bi le prvi gospodar LD. Za novo LD Krekovše se je odločil, ker v takratni LD Idrija zaradi starejših lovcev, ki so imeli glavno besedo, ni mogel uveljaviti svojih predlogov. Srečko je ob delu študiral za zobozdravnika. Veliko se je gibal izven Idrije in se srečeval z lovci in njihovimi naprednimi idejami, ki jih je želel uveljaviti tudi v naši LD. Tudi zaradi svojega značaja je imel največkrat zadnjo besedo. Edini, ki mu je včasih ugovarjal, je bil Rajko Babič. Ker si je tudi delo v službi lahko prilagajal lovskim željam, se je veliko zadrževal v lovišču. Imel je vedno tudi najboljšo lovsko opremo, ki si jo takrat ostali nismo mogli privoščiti. Ker je bil divji lov takrat največji problem v našem lovišču, si je prizadeval, di bi ga preprečili. Tudi v družbi je znal ustvariti prijetno vzdušje.
Rajko Babič, 28 let, blagajnik. Kot računovodja je blagajniške posle vodil zelo natančno, kar takrat pri društvih ni bilo običajno. Odkrito je ugovarjal predlogom, ki se mu niso zdeli primerni, kar si ostali takrat nismo upali.
Na lovu je bil zelo uspešen. Pri zalazu je prvi začel nositi gumijaste copate, kar je bilo za ostale novost, saj smo za lov vsi nosili nakovane čevlje, ki so povzročali več hrupa. Tudi Rajko si je prizadeval izkoreniniti divji lov, kar bi bilo zanj skoraj usodno, saj mu je krogla divjega lovca prebila jopič, ki ga je imel zavezanega okoli pasu. Rajko je na žalost leta 1963 umrl, star komaj 37 let.
Marijan Felc, 32 let, tajnik. To zadolžitev je opravljal več let. Zaradi veselega značaja je bil med lovci zelo priljubljen. Spravil nas je v dobro voljo tako na zadnjih pogonih, kot tudi na resnih sestankih. Znal je s pomirjevalnimi pripombami umiriti ostro debato. Mare me je kot svaka učil prvih lovskih skrivnosti. Pri delu v lovišču ni nikoli izostal.
Franc Poljanec – Zio, 38 let, je bil sprejet v LD kot pripravnik. Ta status naj bi določali notranji predpisi, vendar pri nas to ni bilo posebej urejeno. Zato so nama, ki sva bila sprejeta na novo, nalagali dolžnosti in omejitve kar sproti. France je bil zelo delaven. Prva, ki sva bila takrat na novo sprejeta, sva tudi prva opravljala lovski izpit pred komisijo, ki jo je imenoval Lovska zveza.
Miha Ferjančič, 16 let. Takratni predpisi so dovoljevali nošenje orožja, orožni list s 16. leti in s tem tudi članstvo v LD. Bil sem vajenec v trgovini. Trgovska šola za Primorsko je bila takrat v Brežicah in je trajala od januarja do junija. Tako sem se lovsko lahko udejstvoval od začetka julija do konca leta, ko sem imel praktični del v trgovini.
Bil sem v prvi skupini, ki je opravljala lovski izpit pred komisijo, ki jo je imenoval Lovska zveza Gorica. Izpiti so bili v Tolminu. Pred tem so bili lovski izpiti predpisani, vendar so jih opravljali v okviru LD in so vsi izpit opravili pozitivno ne glede na znanje. Pripomoček za izpite je bila knjiga Naš lov, ki je bila takrat edini učbenik glede divjadi in lovstva izdan v slovenščini po drugi svetovni vojni. Organiziranega poučevanja za pripravnike ni bilo. Ker je bila takrat večina udeležencev izpitov starejša, vsi pa so hodili v italijanske šole, jim je že branje delalo težave, ne da bi razumeli tudi vsebino, zato je tudi na izpitih prihajalo do komičnih odgovorov. Sam s tem nisem imel težav, saj sem bil v najboljših letih za učenje.

Družina v sestavi naštetih članov je začela delovati že leta 1953. Kot sem že omenil, je bil takrat v tem lovišču največja težava divji lov. Zaradi tega se poleg oddaljenosti in nepoznavanja terena marsikdo ni odločil za članstvo v LD Krekovše. Da bi pomagali rešiti ta problem, smo se odločili povabiti v našo LD tudi lovce iz krajev, od kjer smo predvidevali, da prihaja največ divjih lovcev. Že pregovorno so bili to Gorjani, saj je bilo to področje Tisovca za nas takrat zelo težko dostopno. Vendar pri izbiri nismo imeli sreče.
Alojz Česnik, 54 let, doma iz Otlice je bil član LD Kozje stena. Lojze je bil zelo prijeten možakar, nikomur ne bi storil kaj žalega. Morda prav zato ni bil najbolj primeren za preganjanje divjih lovcev. Redno je pošiljal pisna poročila o dogajanju v lovišču, kar je bil takrat redek pojav. Vedno je pripešačil na občne zbore v Idrijo, ne glede na vreme.
Anton Česnik, 43 let, Lojzetov brat, je bil le redko v naši družbi. Čeprav sta bila samska in sta živela v isti hiši, se nista najbolje razumela. Govorili so, da si tudi kuhata vsak zase, le v primeru bolezni drug drugemu prineseta najnujnejše.
Avgust Bizjak – Raubšic, živel je v Idriji, delal v rudniku in kot pravi Gorjan v gumijastih škornjih neštetokrat prehodil pot iz Idrije na Goro. Poznal je vsako stezo in grapo. Pripovedovati je znal tako slikovito, da smo mu pred vsem mladi tudi verjeli, čeprav je bilo v tem tudi veliko lovske latinščine. Žal njegova prisotnost ni vplivala, da bi se krivolov zmanjšal. Tudi sam se je vpletel v to dejavnost in bil po štirih letih izključen iz LD Krekovše.
Emil Eržen – Milče, 42 let, je bil član LD Trebuša. Živel je v Idriji, tudi njega smo sprejeli, da bi pomagal narediti red glede divjega lova. Njegova prisotnost v naši LD prav gotovo ni škodila. Med vojno je bil član osebja partizanske bolnice Pavla, zato je te kraje bolje poznal od ostalih. Bil je strojnik v električni centrali, tako si je lažje razporedil čas za lov kot ostali, ki smo imeli vsak dan, tudi ob sobotah, enak ustaljen urnik. Skrbel je za sovo uharico, ki je bila last družine, s pomočjo katere smo takrat lovili ujede, ki smo jih smatrali za roparice. Milče je bil velik strokovnjak za lov na kune in lisice.
Rad bi poudaril, da so to le moji spomini na ustanovne lovske tovariše. V prvih letih se je zgodilo še mnogo zanimivih dogodkov, vendar bi bili za mlajše, ki starih lovcev in njihovih značajev niso poznali, dolgočasno.

Lovska družina je dobila ime Krekovše po osrednjem predelu našega lovišča. Tam je bila že davno zgrajena zidana hiša- »foršthaus«, kjer so živeli »ferštnarji« z družino. To so bili gozdarji, ki so bili delovodje gozdnim delavcem, gozdni in lovski čuvaji. Po vojni so te hiše po slovensko poimenovali logarnice, stanovalce pa logarje.
Logarnice so bile v našem lovišču še v Beli, na Pevcu, v Mrzli rupi in v Čekovniku na Zajki. Najbolj na samem je bila logarnica na Krekovšu. Do najbližjega naselja je bilo dve uri hoda. Drugega načina takrat ni bilo. Kljub temu, da je bila cesta le do Krekovša, so bile poti za prevoz lesa z živinsko vprego dobro vzdrževane.
Če omenim le nekatere:
• Serpentine iz Majnškega, nova cesta je speljana približno po stari poti.
• Pot čez Gnelice na Hudo polje,
• Skozi Široko dolino je bila od struge Belce speljana solidna pot, ki je delno vidna le v zgornjem delu Široke doline;
• od Krekovša do Bedrove grape je bila pot od Vrta naprej tlakovana z okroglimi debli, položenimi prečno, da se voz zaradi mehkega terena ni preveč pogrezal.
Tudi steze so bile dobro vzdrževane. Po njih so hodili sekači na delovišče in domov, predvsem pa logarji pri vsakodnevnem obhodu delovišč in seveda na upravo v Idrijo.
Gozdni delavci »golcarji«, po vojni so jih imenovali sekači, so prihajali iz vasi oziroma naselij, ki so bile najbližje deloviščem. Tako so v gozdovih okrog Majnškega in Kramajšce, to je gozdovih, ki gravitirajo na Idrijco, največ delali sekači iz Vojskega in Čekovnika. Na področju Poslušanja, Hudega polja in Gnelic pa so delali zlasti sekači iz Mrzle rupe in Trebuš. Na področju Tisovca, oziroma gozdov, ki gravitirajo na Belco, so bili najštevilnejši sekači iz Predmeje, Otlice in Kovka, na kratko Gorjani.
Ker so bili njihovi domovi po več ur oddaljeni od delovišč, so med tednom prebivali v kočah – brunaricah, ki so jih izdelali v vsakem delovišče. To so bile lesene stavbe velikost približno tri krat štiri metre, izdelane iz okroglega les, po navadi iz iglavcev, debeline od deset do dvajset centimetrov. Špranje med okroglicami so zapolnili z mahom. Stene so bile visoke od metra do metra in pol, imele so dvokapno streho pokrito s smrekovim lubjem.
Na sredini je bilo ognjišče, kjer so kuhali, se greli in sušili premočene obleke. Ob stenah sta bili na vsaki strani po dve ležišči, po dolžini so bile položene leskove palice in pokrite s praprotjo ali smrekovimi vejicami.
Zaradi ročnega žaganja so bile skupine vedno sestavljene v parih. Zanimivo je, da si je tople obroke, po navadi je bila to večerja, vsak pripravljal zase. Ob sobotah so šli domov in se v ponedeljek, z novo zaloge hrane za en teden, vrnili v kočo. Hrana je bila največkrat koruzna polenta, krompir in makaroni. Zabela je bila slanina.  

Da bi lažje razumeli takratne čase, ki s z današnjimi ne dajo primerjati, bi poudaril, da je bilo to osem let po koncu vojne. Veliko je bilo porušenega. Primanjkovalo je vsega, od materiala za popravilo hiš, do hrane in obleke. V trgovinah se je le redko kaj dobilo. Tudi denarja ni bilo. Plače so bile nizke in ljudje so si kot vedno pomagali na vse načine. To je vplivalo tudi na delovanje društev.
Prvo leto, to je 1953, so vse družine, ki so nastale iz LD Idrija, delovale samostojno. Kljub temu, da so bile formalnosti urejene šele leto kasneje, to je 1954. V sobotah popoldne smo se dobivali v gostilni Šinkovc v Beli in se odpravili v lovišče. Prenočevali smo v manjših skupinah, največkrat po dva, v gozdarskih kočah. Po lovu v nedeljo popoldan smo se dobili pri Šinkovcu. To so bili pravi družinski posveti, kljub temu da ni bilo uradnih zapisnikov. Nato smo se skupaj na kolesih odpeljali v Idrijo.
Gostilna Šinkovec je bil nekakšen dom naše LD. Kmečke gostilne v naših krajih so si bile zelo podobne. Vstopilo se je v predsobo – vežo. Ena vrata so vodila v kuhinjo, kjer je bil štedilnik in velika miza. V tem prostoru je gospodinja, ki je največkrat tudi stregla gostom, opravljala gospodinjska dela. Posebno dopoldan, ko je bilo manj gostov je posamezne goste postregla kar v kuhinji. Druga vrata iz veže so vodila v »hišo«, večjo sobo, kjer je bila krušna peč, katero so kurili iz kuhinje in nekaj miz. Na polici ob steni je bila večja steklenica, po navadi dva litra z vinom, steklenice z žganimi pijači, prazne steklenice za en liter ali pol litra, ki so morale imeti oznako, do kjer je treba natočiti pijačo in kozarci.
Alkoholne pijače so bile posebno obdavčene, kar so strogo nadzorovali. Prekrške so kaznovali s plačilom visokih kazni in tudi z zaporom. Kar zadeva čistočo (pomivanje kozarcev, ostalo čiščenje, stranišča), ne vem, če so obstajali predpis. Če so, pa nihče ni nadziral njihovega izvajanja.
Gospodinja, poznali smo jo kot Šinkovka, je bila zelo prijetna ženska. Njena hiša je bila vedno odprta za goste. Poleg gospodinjstva je skrbela tudi za gostilno. Gospodar se v to ni vmešaval in smo komaj vedeli, da je pri hiši.
Na šupi pri Šinkovcu smo spravili kolesa, s katerimi smo se pripeljali do Bele. Kolo je bilo takrat pravo bogastvo, več kot danes osebni avto, zato smo jih spravili na varno in pod streho. Od tu naprej smo se odpravili peš.
Zaradi razmer po vojni, ki sem jih opisal, v gostilni nismo veliko zapravili, vendar s temi navadami nismo bili edini. Kot večino gostiln je takrat lahko ponudila: žganje, vino, malinovec, morda tudi Cockto. Pri Šinkovcu je bila ena redkih gostiln, ki so takrat imele tudi pršut. Gospodinja je bila doma z Gore, kjer so že takrat izdelovali pršute, vendar moram povedati, da si ga nobeden od lovcev ni privoščil. Je pa imela gospodinja vedno lonec kislega zelja, ki nam ga nikoli ni zaračunala. Le kruh je bilo treba plačati, kar je bilo takrat običajno po vseh gostilnah.
Še majhna zanimivost: takrat ni bil običaj, da bi kdo plačal pijačo za drugega. Vsak je naročil, toliko kot je potreboval oziroma imel denarja in plačal svoj račun. Gospodinja pri Šinkovcu je bila tudi vedno na tekočem z vsemi dogodki. Vedela je, kam je kdo šel, oziroma kdo se še ni vrnil iz lovišča.


Tudi lovska oprema je bila zelo skromna. Večino smo imeli predelane vojaške puške. Pooblaščeni puškar je na vojaški puški malo spremenil muho, namestil na zadnji del nepremično kobilico, pobrusil ročaj zaklepa, včasih tudi malo popravil kopito, izdal potrdilo in puška je bila potrjena za lovske potrebe.
Sam sem imel avstrijsko puško za en naboj Werndl, izdelano 1874. Avstrijci so jo izdelali za pohod na Bosno. Moja je bila športna izvedba s šestoglato cevjo in naprožilcem – šnelerjem. Kupil sem jo od Srečka Novaka. Še danes jo imam.
Naboje smo uporabljali samo vojaške, najlažje je bilo dobiti za italijansko orožje, vendar so bili naboji nezanesljivi. Težje je bilo z naboji za nemški Mauser ali za avstrijske puške.
Nabojev v trgovini ni bilo mogoče kupiti, zato smo izkoristili razne zveze. Takrat je bila tudi za drugo blago značilna »blagovna menjava«. Le redko smo plačevali z denarjem, temveč smo se oddolžili na drugačen način. Plačevali smo izdelke, ki jih je tudi prodajalec kupil. Isto je veljalo za pomoč pri hišnih opravilih.
Orožni list je bilo treba podaljšati vsako leto, tako kot danes veljavnost za motorna vozila. Enkrat na leto je bilo treba prinesti na pregled orožje in plačati takso za naslednje leto. Ob tej priliki je komisija, v kateri je bil tudi orožar, izločila oziroma odvzela orožje, za katero so menili, da ni varno, oziroma ni primerno za lov.
Tudi ostali pripomočki so bili zelo skromni. Nekateri smo imeli vojaške daljnoglede še iz prve svetovne vojne, nekateri niti teh. Oblečeni smo bili tako, kot je nekdo zmogel. Večja težava so bili čevlji, običajno so bili usnjeni, nakovani. Gume na podplatih takrat nismo poznali, le redki pa so vzdržali vlago mokre trave ali mokrega snega. Z nahrbtniki smo bili bolje opremljeni, največkrat so bili angleški, pa tudi nemški vojaški.
Kljub temu, da smo prenočevali v gozdarskih kočah, kakšnih odej ali kaj podobnega nismo nosili s sabo. Greli smo se ob ognju. Če je bila koča še naseljena, pa so bile tam tudi odeje-deke, ki smo jih z veseljem uporabili. S sekači smo bili v dobrih odnosih.

Ustanovni občni zbor LD Krekovšeje bil 7.9.1954. Število članov se je takrat povečalo na štirinajst. V tem letu smo se začeli tudi redno sestajati v Idriji. Prvi ohranjen zapisnik nosi datum 9.11.1954, bil pa je v prostorih jamskega obratovodstva.

Takrat na območju Osredka niso izvajali gozdarskih del, zato tam tudi ni bilo gozdarskih koč. Pokazala se je potreba, da bi tu zgradili kočo, da bi kje prenočevati. Pepe je predlagal Korenovše, tam je tekoča voda in toliko ravnega terena, da bi lahko postavili kočo. Med vojno so tam že začeli graditi oddelek bolnice Pavle, vendar so gradnjo kasneje opustili.
Začeli so se pogovori, kakšna naj bo koča. Nekateri so predlagali kočo v enaki velikosti, kot so jih imeli sekači, drugi malo večjo, kjer bi lahko prenočilo več ljudi. Nazadnje je bil sprejet predlog profesorja Janka Trošta, ustanovitelja muzeja v Idriji, naj bo koča podobna nekdanji idrijski hiši. Narisal je tudi, kako naj koča izgleda ter navedel osnovne dimenzije. (To risbo so mi lovski tovariši nedavno podarili ob osebnem jubileju.) Sprejeli smo njegov predlog.
Naj omenim, da je bil profesor Trošt tudi slikar. Narisal je škafarja (slika je razstavljena v muzeju). Za našo kočo je narisal tri slike na vezano ploščo, ki so še vedno v lovski koči n Korenovšu. Na prvi je v stari slovenščini poleg risb opis lovca »od zibelke do groba«, na drugi je lovčev pogreb, na tretji, kako na kresno noč hudiči brusijo ženski predolgi jezik.
Gradnje koče smo se lotili takoj. Pojavili so se različni predlogi o načinu gradnje. Najbolj se je poglobil Janki Rupnik. Izdelal je maketo vogalnih spojev, ki je omogočila vezavo brez žičnikov. Iz ročaja metle je izdelal vse detajle in nam jih predstavil na sestanku. Seveda smo jih takoj sprejeli. Še vedno si lahko ogledate to dobro rešitev, ki je zdržala več kot šestdeset let.
Malo težje je bilo pri izvedbi. Gozdna uprava nam je podarila les, logar je odkazal primerne smreke, ki so bile najbližje. Kljub temu prenašati šest metrske hlode ni bilo lahko delo. Še težje je bilo dvigovati in ponovno spuščat na tla hlode, ki se niso lepo prilegali na podlago. Takrat je  Janki izrekel misel: «eni prehitru dilate, eni pa prepačas mislma«.
Takrat je bila edina steza od Šinkovca. Dolga je bila pol ure (takrat razdalje nismo merili v kilometrih, ampak v času hoje). To je bilo tudi najbolj prikladno, saj smo tam imeli shranjena kolesa. Tam smo imeli tudi material, ki smo ga nato na hrbtih znosili na Korenovše. Edino štedilnik, ki je bil v enem kosu in je bil zelo težak, smo nesli po serpentinah iz Majnškega, nato po stezi na levo. Steza od Šinkovca je bila preveč strma za prenos take teže.
Prvo leto koče nismo dokončali, kljub temu, da so nam pomagali tudi številni, ki niso bili lovci. Skodle - šinklne za streho nam je izdelal Majnik, tisti iz majhne hišice ob Belci. Deske so nam obdelali v rudniški mizarski delavnici na Uti, kjer je bil takrat vodja brat Dolfi. Prevoze v Belo sta na črno opravila takratna edina voznika gozdarskih tovornjakov Rejc in Bobi. Tudi takrat je bilo treba izkoristiti vsa poznanstva, da smo naredili kar smo si zadali.
Posebej bi poudaril, da ni nobeden pričakoval, niti dobil, plačila za opravljeno delo. Koče v tem letu nismo dokončali. Slavnostna otvoritev je bila leta 1955.
Prava otvoritev pa je bila že v jeseni 1954. Ko je bila pokrita komaj polovica strehe, smo Rajki, Srečko in jaz prenočili v koči. Za večerjo smo skuhali golaž. Takrat pečenja na žaru nismo poznali. Ker nismo imeli niti pribora, niti krožnikov, smo si kotliček, v katerem smo skuhali golaž in je visel nad ognjem, podajali drug drugemu, pomakali kruh, z ošiljeno palčko pa nataknili koščke mesa.


Kočo smo slovesno izročili svojemu namenu 10 julija 1955. Slovesnosti so se poleg lovcev LD Krekovše udeležili krajani, ki so pomagali graditi kočo, predstavnik Lovske zveze Gorica in predsednik Planinskega društva Idrija. Od sosednjih družin je bilo le nekaj članov. Pogostitve, razen nekaj pijače, se ne spomnim. Glede na to, da je takrat vsega primanjkovalo, sklepam, da je ni bilo.
V tistih časih je edino rudnik na prvi maj organiziral veselico, v Dolinci na Zemlji, kjer so njihovi delavci dobili klobaso in liter vina iz soda, vendar so morali steklenico prinesti s seboj. Tudi ko smo dve leti kasneje priredili prvo družinsko zabavo, ko so bile razmere že neprimerno boljše, je bila organizacija preskrbe s hrano, pijačo in priborom zahtevna.
Koča je nato vsa leta in še danes služi svojemu namenu. Od otvoritve in še vrsto let sem bil zadolžen za oskrbnika, ki je bil takrat po funkciji član upravnega odbora. V koči, ki je bila skoraj vse nedelje zasedena, smo se dobivali tudi s prijatelji. Na štedilniku smo kuhali. Štedilnik je ogreval tudi prostore. Ležišča in odeje so nam za tiste čase nudila udobno prenočevanje.
Zanimiv dogodek iz takratnih časov: Vse blago v trgovinah, razen rib v konzervah je bilo v razsutem stanju. Trgovci so ga dobili v vrečah ali zavojih, spravili v lesene predale, ter ga po želji kupca nasuli v platneno vrečko, ki jo je kupec prinesel s seboj, ali papirnato vrečko - škrnicl. Polivinila takrat nismo poznali. Majhna druščina, takrat sva bila s Pavlo še par, ter druga dva para smo se odločili prenočiti v koči. Kot hrano smo kupili makarone, meso in ostalo, kar smo rabili za kosilo. Na poti od Šinkovca do koče nas je zajela dežna ploha. Vrečka, v kateri so bili makaroni, se je razmočila in kazalo je, da bomo ostali brez kosila. Eden od prijateljev je kljub dežju slekel srajco, kamor smo rešili makarone in imeli naslednji dan prav dobro kosilo.


Lokacija koče je imela pomanjkljivost. Na lov smo lahko šli le na Osredek. Ker smo takrat ob nedeljah hodili na lov skoraj vsi lovci, je bilo to premajhno območje za uspešen lov. Vendar smo se kljub temu redno srečevali v koči in vedno je bilo prijetno.
Divji lov je bil takrat glavna težava v našem lovišču. Nizek stalež divjadi kot posledica vojne, se prav zaradi divjega lova tudi po vojni ni bistveno popravil. Divji lovci niso spoštovali lovopusta, streljali so tudi samice, kar je bilo takrat lovcem prepovedano. Najhuje pa je bilo v visokem snegu, kjer divjad ni imela veliko možnosti rešitve. Na žalost so bili divji lovci pogosto sekači, ki so delali pri gozdni upravi in so dobro poznali teren, kjer so lovili. Za lov so uporabljali puške, ki jih je bilo takrat lahko dobiti. Puške so imeli skrite kar v gozdu, da jih pri prenašanju od doma ne bi odkrili.
Preganjanje krivolova je bla dolžnost policije, ki se je takrat imenovala Ljudska milica. Na žalost je bilo  po vojni tudi pri njih tako kot na drugih področjih. V Idriji so imeli osebni avto in nekaj koles. Tam je bil tudi eden redkih telefonov, s katerim so lahko obvestili postajo v Ajdovščini, pod katere je spadal ta del lovišča.
Če smo slišali strele, ki jih niso oddali lovci, smo obvestili milico. V ta namen sta se najbolj zavzemala Srečko in Rajko. Tudi ona dva sta morala prekolesariti v Idrijo. Kljub temu so nekaj divjih lovcev odkrili. Obsojeni so bili na zaporne kazni in plačilo odškodnine lovski družini. Zanimivo, da je bil edini dokaz krivolova meso divjačine, vloženo v čeber s soljo in pripravljen za dimljenje, ki je bil takrat edini način, da se meso ni pokvarilo. Zmrzovalnikov ni bilo.

Leta 1956 so bili v LD sprejeti trije novi člani : Venceslav Stravs, Rudolf Mohorič in Franc Nagode.
Venceslav Straus – Vinko,  star 45 let, Idrijčan, je bil član LD Javornik Postojna. Preselil se je nazaj v Idrijo in poučeval je na srednji gozdarski šoli v Idriji. V našo LD je prinesel nekaj novih pogledov na lovstvo. Posebej sem si zapolnil njegovo poznavanje lovskih običajev, ki smo jih začeli spoštovati tudi pri nas. Nekateri, ki so mislili, da obvladajo vse lovsko znanje, so bili včasih užaljeni. Večina pa se je z njegovimi novostmi strinjala.
Franc Nagode, 47 let, je bil pred vojno že član Lovskega kluba Dole. Ker je bila to lovska organizacija, kjer so bili večinoma Italijani naklonjeni režimu, in le redki Slovenci, ki so finančno zmogli velike stroške, ki so bili povezani s članstvom, takoj po vojni ni dobil orožnega lista in s tem članstva v LD. Bil je lastnik, po nacionalizaciji pa direktor pekarne, ki je po vojni edina pekla kruh za menze.
Idrijčani so med vojno in še do leta 1952 lahko nabavili živila samo na živilske nakaznice – karte, med njimi tudi odrezek za moko. Iz te moke so gospodinje same zamesile kruh. Ker ni bilo povsod krušnih peči, so ta kruh pekli v pekarnah. Tudi še dolgo po tem, ko ni bilo več živilskih nakaznic in so odprli prodajalno s kruhom, se je stara tradicija obdržala.
Nagode je bil nekaj let tudi gospodar Planinskega društva. To zadolžitev je uspešno opravljal, saj so bile tudi po njegovi zaslugi planinske koče dobro oskrbovane.
Leta 1956 so se razmere toliko razčistile, da je dobil orožni list in se včlanil v našo LD. Danes se mi zdi smešno, da so mene določili za njegovega mentorja, saj sem bil najmlajši, on pa med starejšimi. Odlično sva se razumela. Več sem se jaz naučil od njega kot on od mene.
S Francem je prišla v družino tudi pridobitev. Imel je majhno vozilo, v velikosti kombija. Ker je bil tudi gasilec, ga je dal v uporabo gasilcem, kjer je bilo takrat edino motorno vozilo. Predelali so ga tako, da so zadaj na keson montirali ob vsaki strani klopi skupaj za šest ljudi, nosilec za lestev ter zvonec, ki je takrat nadomeščal sedanje sirene.
S tem vozilom, ki je bil vedno do konca zasedeno, smo se ob nedeljah zjutraj odpeljali največkrat do Krekovša in se razporedili tudi po tistih delih lovišča, ki so bila prej za nas skoraj nedostopna. Tudi prenočevati ni bilo treba tako pogosto po kočah.
Da bi si lažje predstavljali, na kaj vse je bilo treba takrat pomisliti pri organizaciji tudi za danes nepomembnih dogodkov, opisujem, kako smo v LD Krekovše organizirali družabni večer:
Leta 1957 smo v Beli pri Šinkovcu organizirali družabni večer, kamor smo povabili tudi žene lovcev ter nekatere, ki so najbolj pomagali pri graditvi koče. Takrat je bilo v LD že 19 članov.
Zadolžitve naših članov:
• Jože Kenda - Edini avtobus, ki ni vozil na rednih progah, je imel rudnik. Kot direktor rudnika je bil zadolžen za prevoz.
Poleg tega še za vino in solato (zeljnato).
• Franc Nagode – kruh, ocvirkovca, kava, Radenska, Cocta, meso, mast.
• Rajko Babič – kuharice.
• Franc Poljanec – 3 litre žganja.
• Rudolf Mohorič – godci.
Preskrbeti smo morali tudi za jedilni pribor, krožnike in še marsikaj, saj so imele kmečke gostilne vsega tega le za nekaj gostov.
Žal smo morati srečanje sredi noči prekiniti. Začelo je močno snežiti, voznik ni upal zagotoviti varne vožnje, če bi zapadlo veliko snega.

Razmere so se hitro spreminjale, k sreči na bolje. Naše članstvo se je večalo.
Kljub temu, da sem na začetku zapisal »Spomini na prva leta LD Krekovše«, bom nekaj let preskočil.
V tem času se je zgodilo veliko sprememb v družbi, ki so vplivale tudi na delovanje LD. Gozdarji so zgradili v našem lovišču veliko cest. Lovci smo imeli motorje in avtomobile.  
Vso delovno dobo sem opravljal dela v gospodarstvu s področja ekonomije. V prostem času pa je bila poleg družine moja največja ljubezen narava, posebej še planinstvo in lovstvo.
Tudi poslovanje in odnosi v LD so v veliki meri odvisni od dobrega gospodarjenja. Seveda smo vseskozi izpolnjevali lovsko gospodarske načrte, izvajali redni odstrel. Stalež divjadi se je povečal. Ustanovili smo Zvezo lovskih družin Idrija, katere ustanovni član sem kot delegat naše LD bil tudi sam.
Pomembno je, da smo izboljšali odnose s sosednjimi LD, ki so bili z nekaterimi kar slabi. Število članov se je večalo, prihajali so tudi novi, ki niso samo prikimavali predlogom in sklepom ustanovnega člana LD Srečka Novaka, ki je v preteklosti veliko prispeval k razvoju naše družine. Pokazalo se je, da nekateri predlogi in na tej osnovi sprejeti sklepi, niso bili najboljši. Ena takih odločitev je bila nakup hiše na Tršanovšu.
V Idriji je takrat rudnik zaposloval preko 1.000 ljudi, lesna industrija je zaposlovala več kot 400 delavcev, bilo je še mnogo manjših podjetij. Iz okolice se je v Idrijo preselilo veliko ljudi, saj so tu imeli delo, otroci pa v bližino šolo. Tako so se tudi gospodarji v eni od hiš na Tršanovšu odločili, da se preselijo v Idrijo in prodajo hišo. Cena nepremičnin v okolici takrat ni bila visoka, ne vem če smo o tem razpravljali. Največja utemeljitev ,da LD Krekovše kupi to hišo, je bil strah, da bi novi lastnik, verjetno tujec, hišo izkoriščal za divji lov.
Hišo smo kupili leta 1968. Načrta, kako naj bi lovska koča izgledala, ko bo prenova končana, nisem nikoli videl. Niti ne vem, če je obstajal. Leta 1970 smo zalili betonsko ploščo nad kletjo oziroma hlevom. Pesek smo kopali, sejali in vozili v samokolnici nekaj sto metrov daleč iz peskokopa. Ves gradbeni material, leseni opaž, betonsko železo in drugo smo po stezi iz Bele nosili lovci. Izjema je bil cement, ki so ga nosili konji, ki so jih imeli delavci iz Bosne.
Vsak lovec je moral opraviti določeno število ur, kar je bilo glede na oddaljenost in ročno delo zelo zamudno in težko. Tudi delo pri koči je bilo razporejeno tako, da so nekateri bolj modrovali, kaj bi bilo treba narediti, prisotnost na delu pa evidentirali tako kot tisti, ki smo kopali in vozili pesek, ter nosili gradbeni material. Odnosi v LD niso bili najboljši. Predlagali so, da bi obrnili sleme hiše za 90 stopinj, s tem bi bil pokrit balkon, ki smo ga zalili istočasno s ploščo, tudi izgled koče bi bil lepši.  
Ker sem bil izvoljen za starešino LD, sem temu predlogu odločno nasprotoval. S tem sem se nekaterim zameril, večina pa se je z mano strinjala. Potrebna bi bila nova strešna konstrukcija, verjetno tudi kritina. S temi sredstvi in trudom bi lahko nekje ob cesti zgradili novo lovsko kočo.
Tudi bližina koče na Korenovšu, ki je bila oddaljena komaj dobrih 15 minut, imela je tekočo vodo, ki je na Tršanovšu ni bilo, je botrovalo odločitvi, da gradnjo na Tršanovšu ustavimo.
Razširile so se tudi govorice, da je bil Srečko dogovorjen z bivšim lastnikom, da bo kupil stavbo v Idriji, kjer so pred tem živeli starši Srečkove žene. Do kupčije ni prišlo, ker naj bi kasneje ugotovili, da je bila hiša last rudnika. Tudi v zvezi z italijanskimi lovskimi gost je bilo govora. Resničnost teh govoric ni nihče preverjal, so pa škodovale Srečku, saj po tem ni več imel takega vpliva v LD in se je tudi sam nekoliko umaknil.

Začeli smo se pogovarjati o novi lokaciji za lovsko kočo. V tistih časih je bilo nenapisano pravilo, da ima vsaka LD lovsko kočo. LD so kar tekmovale, katera bo imela lepšo in bolje opremljeno kočo, nekatere so bile pravi majhni hoteli. Na ravninskem delu Slovenije so jih zgradili v bližini naselij, kjer so služile tudi krajanom za sestanke in druženja. Lovske koče so bile bolj namenjene druženju, kot prenočevanju lovcev?, kar je bil prvotni namen lovskih koč.
V tem smislu smo se pogovarjali tudi mi. Prvo smo se spomnili na Lajšt, takrat tam ni bilo razen manjšega tolmuna – žomfa, nobenih objektov. To lokacijo smo takoj opustili, sklepali smo da bi koča lahko postala gostilna, kar ni bil naš namen. Naslednja lokacija ob cesti so bile Brusove klavže. Takrat so bile še pokrite s propadajočo streho, pred časom je bila tam lesena baraka za gozdne delavce. O zaščiti kulturne dediščine se takrat ni nihče pogovarjal. Tudi pod Putrh klavžami zgrajena majhna hidroelektrarna, od kjer je bila speljana elektrika na Krekovše, ni nikogar motila.
Gozdarji so takrat zgradili novo hišo na Krekovšu, kamor se je preselil iz stare logarnice Milan Mohorič z družino. Nad hišo so zgradili veliko barako iz lesenih montažnih elementov za gozdne delavce. Imela je kuhinjo in več prostorov. Stara logarnica je bila zapuščena. Ocenili smo, da bi po velikosti in lokaciji odgovarjala našim potrebam. Imela je tekočo vodo in elektriko.
Takrat sem bil vodja komerciale v Lesni industriji Idrija. Od gozdarjev smo odkupili večino hlodovine iz okolice Idrije, saj smo imeli dve žagi. Zato sem imel pogoste razgovore z vodilnimi na upravi Soškega gozdnega gospodarstva (SGG), ki je bila v Tolminu. Tudi z idrijskimi gozdarji sem bil v dobrih odnosih. Povedal sem naše želje in namene.
Ker je bilo takrat vse družbeno, nihče ni namenjal pozornosti lastništvu, temveč temu, kdo z nekimi sredstvi upravlja. Zadnjo besedo je imel delavski svet. Po vseh kombinacijah, ob pomoči njihovega sindikata, ki je kot ostali skrbel predvsem za ozimnico in letovanja, smo našli rešitev.
Podpisali smo pogodbo s SGG o uporabi koče na Krekovšu. Vseh podrobnosti pogodbe se ne spominjam. Vem, da najemnine ni bilo. Zavezali smo se, da bomo namesto tega usposobili in vzdrževali kočo, ki je bila kar v slabem stanju, po potrebi jo bomo odstopili SGG-ju. Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas.
Načrta za prenovo na papirju sploh nismo imeli. Glede na obstoječo stavbo tudi ni bilo veliko možnosti. Naša želja je bila, imeti večji prostor za druženje, kuhinjo in stranišče. Vse to naj bi uredili v pritličju, gornji del je bil predviden za spalnico. Začeli smo z rušenjem pregradnih sten, ki niso bile nosilne, peči, zidanega štedilnika ter čiščenja navlake, ki se je z leti nabrala v stavbi. To je bilo umazano in neprijetno delo. Ker nas je ta dela opravljalo le nekaj najbolj navdušenih, so dela le počasi napredovala.
Ko smo začeli z obnovo, si zaradi skromnih finančnih sredstev razkošja nismo mogli privoščiti. Vedno več lovcev se je udeleževalo delovnih akciji, tako da je bilo delo pri koči pravo lovsko druženje. Izkoristili smo tudi vse »veze in poznanstva«, da smo kočo usposobili in jo izročili svojemu namenu.
Leta 1974, ob dvajseti obletnici Lovske družine Krekovše, smo izdali skromni bilten in izročili kočo svojemu namenu.
Idrija november 2020
Miha Ferjančič, 83 let.

Nazaj na vsebino